Domov
od januarja do marca vsako prvo in tretjo sredo v mesecu, od meseca aprila naprej pa vsako prvo sredo od 18. do 19 ure v ribiškem domu, Notranjska 56, 1380 Cerknica.
 
CERKNIŠKO JEZERO "PRAVO ČUDO NARAVE"
 

Cerkniško jezero je tipično presihajoče jezero na kraškem polju in je eno od najbolj znanih slovenskih kraških znamenitosti tako doma kot po svetu. Zaledje pritoka vode v jezero obsega 475 km2. Celoten pritok lahko doseže do 240 m3/s, odtok pa med 40 in 90 m3/s. Razlika med dotokom in odtokom vode je vzrok nastajanja in presihanja jezera. Jezero navadno doseže koto 550 metrov nad morjem in obsega preko 20 km2, največ 30 km2. Ob močnih nalivih se napolni v dveh do treh dneh, v sušnem obdobju pa presahne v treh do štirih tednih (Kranjc, 1986).

Jezero polnijo vodotoki: Cerkniščica, Stržen, Lipsenjščica, Žerovniščica, Martinjski obrh, Grahovščica, Gorički potok, Laški studenec, Tresenec, Otoški obrh, Mrzlek in večje število manjših studencev, ki se v sušnem obdobju nekateri tudi posuše. Omeniti velja še dva občasna izvira ki ob nalivih bruhata vodo: Suhadolica in Vranja jama.

Odtok vode iz jezera je povsem kraški. Največji požiralniki so na zahodnem predelu jezera ob skalnem pobočju v Jamskem zalivu: Velika in Mala Karlovica, Rakovski mostek, Svinjska jama, Kamnje in Narte. Po osrednjem predelu jezera so talni požiralniki: Rešeto, Vodonos, Bečki, Sitarica, Retje, Ponikve, Ajnce jame. V bližini Otoka so požiralniki Češljenca in Levišča, ki zadnji presahnejo.

Prav tako so na dnu jezera estavele. Estavele so kraške luknje, ki so ob nalivih izviri, v sušnem obdobju pa požirajo vodo. Že na samem izviru Stržena je estavela Cemun. V zalivu Zadnji kraj so estavele v Gebnu in Kotel (Gospodarič in Habič, 1979).

Ob visoki vodi ima jezero tri otoke: Mala Gorica v Jamskem zalivu, Velika Gorica (Goričica) in Otok. Vasica Otok na Otoku je v času polnega jezera edina slovenska otoška vas.

Cerkniško jezero ima pestro zgodovino, namreč sedanje stanje vodotokov, kot tudi presihanje jezera, ni naravno stanje, temveč je trenutni odraz raznovrstnih kombinacij naravnega stanja, kot tudi človekovih posegov za osuševanje jezera ter za zadrževanje vode v njem.

   
 
   
 

CERKNIŠKO JEZERO SKOZI ZGODOVINO

Cerkniško jezero je bilo menda prvič omenjeno že v antiki z imenom Lugeon palus (Žalostno jezero). Jezero so večkrat omenjali tudi kasneje. Že zgodaj je bilo znano kot naravna znamenitost. Na mnogih zemljevidih je bilo narisano celo kot pretirano veliko, kar je kazalo na njegov velik pomen (Kranjc, 1986).
Prvi znani gospodje, ki so imeli ribolovno pravico v jezeru, so bili Oglejski patriarhi. Patriarh Pagam je leta 1319 podelil pravico lova rib v jezeru in pritokih Odalriku Cividale. Dobrih sto let kasneje je dobila postojnska graščina polovico jezera z ribolovom. Cesar Friderik IV je leta 1477 podaril mestu Lož poleg drugih ugodnosti tudi pravico do ribjega lova v jezeru in pritokih. V Valvasorjevem času so bili do ribolova upravičene graščine: Haasberg, Schneeberg, Lož, Turjak in samostan v Stični (Žirovnik, 1898).
Jezero je še pred Valvasorjem obiskalo nekaj tujcev, vendar ga ni nihče tako podrobno opisal kot Valvasor v svoji knjigi Slava Vojvodine Kranjske. Menil je, da je Cerkniško jezero zaradi svojega skrivnostnega presihanja pravo čudo narave (Valvasor, 1689).

Na podlagi opisa, poslanega Kraljevi družbi v London, je bil Valvasor leta 1687 izvoljen za člana te takrat najznamenitejše znanstvene družbe na svetu. Njegovi opisi so zanimanje za jezero še vzpodbudili. Navdušen nad bogastvom jezera je pisal o dvojni koristi, ki ga daje ljudem, o kmetijski izrabi jezerskega dna ter o ribolovu in lovu na vodno perjad (Kranjc, 1986).
Posebno pozornost je Valvasor namenil ribolovu. Ko je bilo jezero polno vode, se ni smelo loviti. Za čuvaje so bili zadolženi kmetje iz Gorenjega jezera. Ti so obveščali vaškega cerkovnika, kdaj je pričela voda upadati. Cerkovnik je nato v cerkvi sv. Kocijana z zvonjenjem naznanjal začetek ribolova. Kmetje iz te vasi so pustili delo na poljih in s saki odhiteli loviti v Veliki in Mali Obrh do starega podrtega mostu. Del ulova so kmetje dali knezu Eggenberškemu kot deželnosodnemu gospodu, drugi del pa so si lahko razdelili kot plačilo za čuvanje. Domačini so brez sramu lovili ribe kar goli. Ta navada je bila tako zelo zakoreninjena, da jo celo Krtuzijanci niso mogli izkoreniniti. Tisti čas je bilo za vsak del jezera, za vsako jamo, posebej določeno, kdo in kdaj je lahko lovil, oziroma za koga ter na kakšen način, sicer je prišlo do pravdanja (Valvasor, 1689).

Ribolov je bil še posebej bogat, če jezero ni presahnilo po več letih. Leta 1655 je jezero presahnilo po petih letih, rib in rakov je bilo povsod polno. Ko je knez Eggenberški v Rešetu prvič vlekel mrežo, je nalovil dvajset voz rib. Sedemnajst voz rib je nalovil grof Turjaški ob drugem vleku. Tretji vlek je darovala kneginja Eggenberška Stiškemu samostanu, ki je dobil devet voz rib. Z vlečenjem mrež so nato še nadaljevali (Valvasor, 1689).

Ko so ribiči svojih gospodov končali z ribolovom, je dal cerkovnik v cerkvi sv. Janeza znak z zvonjenjem, da se je pričel ribolov za prebivalce Cerknice in okoliških vasic. Domačini so morali za ribolov plačati cerkovniku. Goli so stikali po osušenem jezeru in pobrali kar je še ostalo. V jamah Narte in Pijavce, ki se nikdar niso popolnoma posušile, ni smel nihče loviti. Ljudje so verjeli, da imajo ribe tu svoj zarod (Valvasor, 1689).

Slabih sedemdeset let po Valvasorju je izčrpno knjigo o jezeru napisal Steinberg in jo obogatil s številnimi bakrorezi. Posebno bogat ribji lov je bil pozimi leta 1714, ko je jezero presahnilo po sedmih letih. Tisti čas je bil pravi blagodar ribjega lova, saj so ribe v vodi z mrežami kar zajemali ter jih nalagali na vozove. V hudem mrazu so zmrznjene prodajali v Trst, Reko in na Štajersko (Steinberg 1758).

 
   

Splavilo tradicionalnega čolna drevaka
   
 

Leta 1844 so domačini očistili nekaj največjih požiralnikov, ki so se zamašili s trstičjem, vejami in hlodovino. Ker so požirali le najvišjo vodo, so jim delno poglobili vhode. Pred Veliko in Malo Karlovico so postavili rešetke za lažje čiščenje. Jezero je pričelo bolj presihati in ribjega življa je bilo manj (Kebe, 1860).

Jezero je ob močnejšem deževju poplavljalo bližnje njive, leta 1881 se je zgodilo, da je za pet tednov skoraj meter visoko poplavilo tudi vas Dolenje jezero (Žirovnik, 1898).

Lastniki jezerskih parcel so trpeli zaradi vode, saj so le redko mogli neovirano pospraviti seno pod streho, da jim ga ni odnesla voda. Velikokrat so lahko v čolnih želi le trstno vršičevje. Le redko so se močvirni travniki toliko osušili, da so mogli v suhem kositi. Zaradi tega so se vse pogosteje obračali na pristojne, da bi jim pomagali (Kabaj, 1925).

Leta 1888 je Putick izdelal načrt za osuševanje jezera. Očistil in poglobil je nekaj večjih požiralnikov, da so dosegali tudi nižje vode (Kranjc, 1986). Pri svojem delu je dosegel znatne uspehe. Nadaljnje prošnje posestnikov je oblast zavrnila, saj bi s tem ogrožali nižje ležeče Planinsko polje (Kabaj, 1925).

Leta 1910 so domačini pod vodstvom domačina Martinčiča temeljito očistili Malo Karlovico in razstrelili nekaj vodnih ovir. Od tega leta dalje je voda odtekala hitreje in jezero je redno vsako leto presahnilo. Uspeh jih je vzpodbudil k nadaljnjemu delu, ki ga je nato prekinila vojna (Kabaj, 1925).
Žirovnik je pred večjimi osuševalnimi posegi zapisal, da se je v sušnem obdobju v Vodonos stekala voda Stržena in Žerovniščice, kolikor je ni odteklo v Beček in Retje. Vodonos je le redko popolnoma presahnil. V Rešeto se je stekala Cerkniščica, ki v svojem spodnjem toku ni nikdar povsem presahnila (Žirovnik, 1898).

Leta 1921 so v Cerknici ustanovili vodno zadrugo, katere cilj je bil osušiti jezero. Pod vodstvom Hočevarja so do druge svetovne vojne poglobili strugo od Nart do Karlovic. Znižali so vhode požiralnim jamam Velika in Mala Karlovica, Kamnje in Narte, ter uredili dotok do Svinjske jame. Čistili so požiralnike in pred Veliko Karlovico napravili grablje za lažje nadaljnje čiščenje. Razstreljevali so ožje jamske predele in sifone (Kranjc, 1986). Kunaver je menil, da so sifoni glavni krivci za zastajanje vode in jih je zato treba za vsako ceno odstranjevati (Kunaver, 1922).

Vodna zadruga je naravne vijugaste vodotoke - Stržen, Žirovniščico, Lipsenjščico, Tresenec in Goriški potok - prekopavala v ravne kanale. Napravili so še osuševalne jarke pri Lipsenju.

Z osuševalnimi posegi so dosegli, da se je voda v jezeru zadrževala povprečno za mesec dni manj, nivo pa se je le neznatno znižal (Kranjc, 1986).

 
   

Velika Karlovica v času osuševalnih del
   
 

Po koncu druge svetovne vojne zaradi osuševalnih posegov na zahodnem predelu jezera v suši ni bilo vode. Za ta del so prihajali predlogi o nujni ureditvi, da bi se v suši ohranilo vsaj nekaj vode in bi tako vsaj do neke mere preprečili vsakoletni katastrofalni pogin rib. V petdesetih letih je Ribiška družina Cerknica v ta namen zgradila jez pred Rešetnimi jamami, tako da je tam nastalo majhno stalno jezerce. Prizadevanje cerkniških ribičev je, da v času presihanja jezera iz presihajočih jam rešujejo ribe pred poginom in jih vlagajo v umetni ribnik Rešeto. Ker to stalno jezerce leži na delno prepustnih kraških tleh in mu v suši grozi presahnitev, so si ribiči prizadevali speljati dotok iz Stržena in Žerovniščice. V ta namen so v nadaljnjih letih zgradili še vodne zadrževalnike pred Ponikvami, Retjem in Sitarico (Korošec, 1996).
Po naročilu občinske skupščine Občine Cerknica je konec šestdesetih let Jenko izdelal idejni projekt stalnejše ojezeritve. Bistvo projekta je bilo čim ceneje izboljšati vodne razmere, ki so bile osiromašene z osuševalnimi posegi. S tem bi pospešili razvoj turizma in ribištva ter izravnali vodni režim v porečju Save. Na podlagi tega projekta so pri požiralniku Rakovski mostek izkopali umetni rov, ki vodi do Blatne dvorane Velike Karlovice, in predenj postavili umetno zapornico s pripravo za ročno dviganje in spuščanje. Zatesnili so Veliko in Malo Karlovico ter Narte (Kranjc, 1986). Z zajezitvijo glavnih požiralnikov se je zmanjšal odtok iz jezera za visoke in srednje vode. Jezero se je v običajnih okoliščinah začasno podaljšalo, v suši pa je še vedno presahnilo (Habič, 1974).

Konec osemdesetih let je bila umetna zapornica stalno odprta, struga do nje pa izkopana. Jezero je pričelo presihati večkrat na leto (Korošec, 1993). Leta 1992 so na pobudo podjetja Area iz Cerknice, ki se je ukvarjalo s projektiranjem Notranjskega regijskega parka, popolnoma odstranili tesnilo v Mali Karlovici ter jez pri Ponikvi, in sicer s pretvezo, da je treba vzpostaviti "naravno stanje". Takratni projektanti namreč niso vedeli, da so kmetje v preteklosti jezero osuševali dobrih sto let (Korošec, 1998).

Vode v jezeru je v zadnjih letih vse manj. Vedno redkejša so leta, ko je jezero traja vse tja do poletja. Razraščanje trstičja na jezeru je posledica opuščanja manj donosne košnje. Pomanjkanje in prehitro odtekanje vode ogroža ptice v času gnezdenja. Gnezda, ki ostanejo na suhem, laže dosežejo plenilci. V sušnem obdobju presahlo jezero skoraj v celoti ostane tudi brez primernih manjših stalnih vodnih površin, ki bi bile pticam, ribam, dvoživkam in drugim živalim življenjski prostor. K temu so prispevali osuševalni posegi v preteklosti. Poleg tega pa v sušnem obdobju grozi požarna nevarnost (Trontelj, 1993).

Ribja drst je zelo odvisna od vodostaja jezera. Ribe se na namreč drstijo na obrežju v plitki vodi. Če jezero prehitro odteče, ostanejo ikre in zarod na suhem in drst propade. Če se ribe drstijo v nizkem vodostaju v strugah, pa druge ribe požro ikre (Vovk, 1979).

 
 
Metod Korošec, univ. dipl. soc.

Literatura:
Gospodarič, Rado in Habič, Peter (1979): Kraški pojavi Cerkniškega polja. Krasoslovni zbornik VIII/1. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, str. 11 -158.
Kabaj, Matej ((1925): Cerkniško jezero in okolica. Učiteljska tiskarna, Ljubljana.
Habič, Peter (1974): Tesnenje požiralnikov in presihanje Cerkniškega jezera. Krasoslovni zbornik VI. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, str. 37 - 56.
Kebe, Gregor (1860): Popis Cerkniškega jezera. Novice gospodarske, obertniške in narodne, 18.
Steinberg, Franz Anton (1758): Grundliche Nachricht von dem in dem Inner-Krain gelegenen Czirknitzer See. A.E. Reichbardtin, Laibach.
Korošec, Metod (1993): Cerkniško jezero nekoč, kaj pa danes?! Ribič, LII, 12, str. 332 - 333.
Korošec, Metod (1996): Ponosni na svoje delo. Ribič, LV, 12, str. 310 - 311.
Korošec, Metod (1998): Projektanti parka so predlagali ribolov z mrežami. Ribič, LVII, 1 - 2, str. 5.
Kranjc, Andrej (1986): Cerkniško jezero in njegove poplave. Geografski zbornik XXV/2. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, str. 75 -113.
Kunaver, Pavel (1922): Kraški svet in njegovi pojavi. Učiteljska tiskarna, Ljubljana.
Trontelj, Peter (1993): O naravovarstvenem konceptu Cerkniškega jezera s poudarkom na varstvu ptic. Acrocephalus, 14, št. 56 - 57, str. 63 - 80.
Valvasor, Janez Vajkard (1689 - 1984): Slava vojvodine Kranjske: izbrana poglavja. Mladinska knjiga, Ljubljana.
Vovk, Joža (1979): Ihtiološke raziskave Cerkniškega jezera. Krasoslovni zbornik VIII/6. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana.
Žirovnik, Jožef (1898): Cerkniško jezero. Slovenska matica, Ljubljana.

   
 
 
FOTO
VIDEO
English version
 
Trgovina Kostevc
Notranjski regijski park
Slo-fishing

 

  DOMOV      |      KONTAKT      |      POVEZAVE      |      GPS KOORDINATE