Domov
od januarja do marca vsako prvo in tretjo sredo v mesecu, od meseca aprila naprej pa vsako prvo sredo od 18. do 19 ure v ribiškem domu, Notranjska 56, 1380 Cerknica.
 
ZGODOVINA RDC
 
Verjetno ni ribiške organizacije v Sloveniji, ki bi se spoprijemala s tako težkimi nalogami in v tolikšnem obsegu, kot se prav člani Ribiške družine Cerknica na nepredvidljivem presihajočem Cerkniškem jezeru. Minili so namreč časi, ko je gospoda ob presihanju jezera nalovljene ribe nalagala kar na vozove. Človekovo hotenje, da si izboljša življenje z osuševanjem zanj nič vredne močvirne zemlje, je iz resničnega blagodara ribjega lova privedlo do prave ogroženosti ribjega življa (Korošec, 1995).
   
Gradnja ceste čez Cerkniško jezero
   
 

Po koncu druge svetovne vojne, ko so kmetje končali z osuševalnimi posegi, je na vzhodnem predelu jezera, kjer so ostali nepresahljivi regulirani vodotoki, z ribjim življem upravljalo takratno Gojitveno lovišče LRS. Na zahodnem predelu jezera pa je takratno Ribiško društvo Ljubljana po svojih močeh reševalo ribe iz presihajočih jam pred poginom. Za zahodno območje jezera so prihajali predlogi o nujni ureditvi, saj je v suši zahodni predel v celoti presahnil. Takratni ribiči so si prizadevali, da bi se v suši ohranilo vsaj nekaj vode, kamor bi reševali ribe in bi tako lahko omilili ogromen pogin rib ob vsakokratnem presihanju jezera (Korošec, 1996).

Prav tako si je takratno Ribiško društvo Ljubljana prizadevalo, da bi v Cerknici ustanovili ribiško družino, ki bi se lažje lotila reševanja nakopičenih težav. Obrnili so se na domačina Lojzeta Mikšeta, ki je bil takrat še član ljubljanskega društva. Mikše je prevzel pobudo in skupaj še s triindvajsetimi člani je 1. julija 1956 ustanovil Ribiško družino Cerknica. Društvo je takoj dobilo nalogo in pooblastilo za ureditev zadrževalnika vode pred Rešetnimi jamami (Korošec, 1996).

Z deli izgradnje jezu so pričeli po raziskavah še istega leta. Dela je izvajala Komunalna uprava Cerknica, projekt pa financirala Ribiška zveza Slovenije. Zaradi gradnje so se pritožili vaščani Dolenjega jezera, saj so bila ta dela v nasprotju s preteklimi prizadevanji osuševanja jezera, za katerega so porabili ogromna sredstva. Majhen stalni ribnik, ki je nastal za zadrževalnikom vode, pa je bil last splošnega ljudskega premoženja Agrarne skupnosti Dolenje jezero (Korošec, 1996).

Na pobudo vaščanov Dolenjega jezera je Okrajni ljudski odbor Ljubljana 12. septembra 1956 sklical vodopravno razpravo. Izgradnja jezu je bila po mnenju ribičev edina rešitev za preprečevanje ogromne gospodarske škode. Zemljišče 61 metrov dolgega jezu in stalnega ribnika za Rešetom, velikosti 9 hektarjev, je bilo na nerodovitnem zemljišču v strugi, ki ni bilo primerno za pašo živine. Vaščani glede izgradnje zadrževalnika takrat niso imeli večjih ugovorov, saj je bil postavljen na istem zemljišču, kot njihov manjši zgrajen in podrt že pred leti. Udeleženci razprave so bili mnenja, da bližnja zemljišča ob ribniku, ki so jih v suši uporabljali za košnjo, ne bi bila zamočvirjena, zajezeno vodo pa bi lahko uporabljali za napajanje živine ter v primeru požara. Z izgradnjo jezu je soglašala tudi Občina Cerknica in krajevni odbori. Ribiško društvo Cerknica pa je predlagalo, da bi zemljišče ribnika prenesli na splošno ljudsko premoženje, od katerega lastniki ne bi plačevali davkov (Korošec, 1996).

 
   

Gradnja jezu v Rešetu leta 1957
   
 

Sprva je voda zaradi prelivanja jez večkrat poškodovala. Pri popravilih zadrževalnika je sodeloval inženir Franc Jenko, ki je predlagal izgradnjo prelivnega kanala zunaj jezu ter načrt, kako uspešno zatrpavati na novo udrte manjše požiralnike v sami strugi Stržena, kar bi preprečevalo velik pogin ribjega življa tudi v tej strugi. Ker je ribnik za Rešetom na delno prepustnih kraških tleh in bi mu zato v daljšem sušnem obdobju grozila presahnitev, so si ribiči prizadevali izpeljati napajanje ribnika iz Stržena in Žerovniščice. V ta namen so v šestdesetih letih napravili vodne zadrževalnike še pred Ponikvami, Retjem in Sitarico (Korošec, 1996).

Člani Ribiške družine Cerknica vsa leta v sušnem obdobju po svojih močeh rešujemo ribji živelj iz presihajočih jam pred poginom in jih vlagamo v ribnik za Rešetom, kjer ribe preživijo do deževja, ko jezero zopet napolni voda. Pri tem izredno težkem delu pa nam nekateri domačini vse prej kot pa pomagajo (Korošec, 1996).

 
   

Resevanje rib leta 1981
   
 

Cerkniški ribiči že dalj časa opozarjamo na pospešeno odtekanje vode iz jezera. Prav tako so težave zaradi majhne količine tiste stalne vode, ki zdrži do večjega deževja, ko se jezero zopet napolni. Zaradi hitrega odtekanja vode se je znižal tudi nivo podtalnice, kar povzroča pospešeno udiranje novih brezen v ribniku ter v drugih stalnih strugah, zato je ogrožen obstoj ribnika za Rešetom. Ribnik za Rešetom je izrednega okoljevarstvenega pomena, pomemben pa je tudi zaradi požarne varnosti na vse bolj s trstičjem zaraslem jezeru in na širšem območju Notranjske (Korošec, 2001).

 
 
Metod Korošec, univ. dipl. soc.

Literatura:
Korošec, Metod (1995): Prihaja čas odločitve. Kras, januar 1965, št.6, str. 43.
Korošec, Metod (1996): Ponosni na svoje delo. Ribič, LV, 12, str. 310 - 311.
Korošec, Metod (2001): Kljub mukam se ne damo. Ribič, LX, 1-2, str. 10 -11.

   
 
 
FOTO
VIDEO
English version
 
Trgovina Kostevc
Notranjski regijski park
Slo-fishing

 

  DOMOV      |      KONTAKT      |      POVEZAVE      |      GPS KOORDINATE